V naslovu je zadnja mantra predstavnikov kapitala oz. delodajalcev in politike, ki NE DRŽI, z njo pa se izvajajo pritiski na sindikate. Resnica je ta, da je Slovenija v Evropski uniji najdražja država in izhod Slovenije iz krize je odvisen od pripravljenosti delavcev (ne sindikatov) ter državljank in državljanov na odrekanja. Spremembe v delovanju države in posledično zmanjševanje obremenitev gospodarstva (stroškov dela) se ne predvideva in naveza realne politike s kapitalom oz. delodajalci bo nadaljevala uspešno izčrpavanje delavcev ter državljank in državljanov. Za uspešen izhod iz krize je potreben jasen družbeni dogovor, ki ga vlada ni dobila kot bianco menico z zmago na volitvah.

Res je, da so v Sloveniji stroški dela v bruto dodani vrednosti najvišji v Evropi, a to ne pomeni da je delo najdražje. Plače slovenskih delavcev so obremenjene z previsokimi prispevki, ki zagotavljajo varnost zaposlenih (socialno, zdravstveno,...), državljank in državljanov ter delovanje države. Nedopustno in nepošteno je predstavljanje obremenitev gospodarstva z najvišjimi stroški dela v Sloveniji širši laični javnosti kot enormno najvišji strošek delavcev v Evropi in da je posledično potrebno te stroške v celoti oklestiti in tako gospodarstvo razbremeniti. Na bruto dodano vrednost vpliva več dejavnikov še posebej ob primerjavi z bruto družbenim proizvodom (BDP) in tega indeksa z drugimi državami v Evropski uniji. Strošek dela je le del bruto dodane vrednosti, ki predstavlja ostanek med vloženim v proizvodni proces in doseženo ceno ob prodaji. Strošek dela je v v bruto dodani vrednosti za Slovenijo glede na BDP res najvišji, a za to ni krivo samo delo ali delavci ter njihove plače, ki so najbolj na udaru. Na voljo delodajalcev (kapitalu) bi se naj plače zniževale do te mere, da bi bil strošek dela primerljiv z ostalimi državami Evrope, odstotek prispevkov na dohodke delavcev in ostale obremenitve bruto dodane vrednosti pa bi ostale nespremenjene. S takšnim zavajajočim predstavljanjem stroškov dela in potrebo po zniževanju plač ter pripadajočih dodatkov povezanih z delom bo prišlo do nasprotnih učinkov, ker se bo kupna moč znižala in potrošnja zmanjšala. Posledično bo še več brezposelnih in kriza se bo še poglobila.

Strokovnega izraza "stroški dela v bruto dodani vrednosti" večina poslušalcev televizijskih in radijskih programov (laična javnost) ne razume in si ga razlaga, da je delo v Sloveniji predrago. Drugo sporočilo kampanje nujnosti zniževanja plač pa je, da je izhod iz krize pogojen z pripravljenostjo sindikatov do družbeno odgovornega delovanja, kar z drugimi besedami pomeni, če bodo sindikati ubogljivo soglašali z nižanjem plač bo Slovenija mogoče izšla iz primeža krize. Primer televizijske oddaje z opisanim sporočilom, v kateri predstavnika kapitala oz. delodajalcev v imenu Gospodarske zbornice Slovenije Goran Novaković in iz Financ novinar Borut Hočevar družno delujeta zoper sindikalista Frančiška Verka si lahko ogledate v povezavi:

RTV SLO 3, 26. 10. 2014, Na tretjem: O varčevalnih ukrepih

in podobno zgoraj opisano sporočilo izhaja iz prispevka z dne 5. 9. 2014 v Financah (ogled brezplačen z registracijo) z naslovom: Bi si v Sloveniji morali znižati plače, da bi bili bolj konkurenčni?

V Sloveniji je še vedno pripravljenost na odrekanja vendar ne več na pamet z "gasilskimi" akcijami politike, ki se spreminjajo z vsakokratno zamenjavo oblasti. V Sloveniji je potreben realen družbeni dogovor z konkretnimi zavezami in številkami, ki bo začrtal smernice delovanja države in bo sprejet z širšim družbenim konsenzom. Ne zadostuje socialni sporazum, ki ga sklene ozek krog ljudi in ga ob nastopu kot prvo sklene vsaka vlada ali pa ga vsaj poskuša skleniti. Socialni sporazumi, ki sindikate zavezujejo k družbeno odgovornemu delovanju ne morejo zagotavljati stabilnosti države in vlade, saj so sklenjeni da služijo sami sebi in discipliniranju sindikatov, medtem ko vsaka vlada počne kar se ji zdi pravilno pa če za to ima ali nima podpore državljank in državljanov. Tudi trenutna vlada se obnaša enako in ob nadaljevanju delovanja brez preverjanja legitimnosti njenih dejanj se ji bo v kratkem zopet zgodila "ulica" in predčasnim volitvam se ne bo moč izogniti. Protestni shodi so že napovedani za jutri 29. oktobra in verjetno se bodo ob nadaljevanju takšne politike vlade nadaljevali ter stopnjevali, saj imajo ljudje dovolj.

Družbeni dogovor za izhod iz krize bi moral začrtati delovanje države na ključnih področjih in v njegovo pripravo bi morali biti vključeni predstavniki vseh interesnih skupin državljank in državljanov, katerih del so tudi sindikati. Ne morejo pa se sindikati in še to le izbrani med njimi podpisovati pod socialni sporazum, ki zajema vse družbene pore. Vlada pa pričakuje od vseh sindikatov, da se bodo podpisovali pod sporazume in dogovore o nižanju plač delavcem. Sindikati zastopajo delavce in ti imajo dovolj, sindikati nimajo mandata za sklepanje dogovorov in sporazumov o nižanju plač in to velja za gospodarstvo in javni sektor, potrebno bo narediti to državo učinkovito in to je edino zagotovilo za izhod iz krize in to je naloga trenutne in vseh bodočih vlad. Nikakor pa ni njihova naloga nenehno ukvarjanje s sindikati in lobiranjem za nižanje plač, še posebej ne dodatkov, saj le ti delavcem prinašajo nekaj malega zadovoljstva ob pošteno zasluženem dodatku k že tako nizkim plačam. Z nižanjem dodatkov v realnem in javnem sektorju bodo vrednote dela izginile in ravno ta vlada se je zavezovala k spoštovanju in vračanju vrednost, ki družbo delajo zdravo.