Po zrušitvi enotnega plačnega sistema v javnem sektorju vlada uvaja nove standarde za socialni dialog, stavko ali najmanj protestni shod

Plačni sistem v javnem sektorju je potrebno korenito prenoviti oz. postaviti na novo. Tudi delo javnih uslužbencev bo potrebno začeti vrednotiti na podlagi meril in kriterijev, saj "preko palca" očitno ne gre več. Znašli smo se v spirali dvigovanja plač in povečevanju njihove skupne mase. Do te točke smo prišli zaradi zgrešene politike vlade  in stavkajočih sindikatov, ki želijo mimo enotnega plačnega sistema pridobiti čim več, ker so nekateri zaradi napak vlade pri tem bili uspešni. Mnogi javni uslužbenci pa so ob tem zelo nezadovoljni, ker lahko zgolj spremljajo dvigovanje plač svojih kolegov. Kdo bo presekal gordijski vozel, ta ali naslednja vlada?

Po dvigu plač policistom, zdravnikom, direktorjem in ravnateljem ter gasilcem je vladi zmanjkalo denarja za druge javne uslužbence. Do odprave 8% linearno nižje varčevalne plačne lestvice, torej za vse javne uslužbence enako, bi moralo priti že septembra 2015, ko je vlada objavila ugotovitev, da je gospodarska rast v letu 2014 presegla 2,5 odstotka bruto. Za čas krize so sindikati soglašali z linearno nižjimi plačami, vendar le za čas krize. Do danes se plačna lestvica ni linearno vrnila na raven pred krizo in vsi javni uslužbenci nimajo svojih plač, imajo še vedno "varčevalne" in to kljub zelo visoki gospodarski rasti. Ob politiki zdajšnje vlade se je v javnem sektorju zgodilo to, da so navedene štiri poklicne skupine mimo enotnega plačnega sistema s stavko ali protesti dosegle višje plače na račun vseh ostalih javnih uslužbencev, ki še kar "varčujejo" za višje plače tistih, katerim je vlada popustila in za novo zaposlene. Denarja je zmanjkalo tudi za odpravo anomalij.

Po novem se vlada pogaja le s sindikati v stavki, torej s kar polovico sindikatov javnega sektorja, druga polovica sindikatov pa bo postavljena pred dejstva o dvigovanju plač stavkajočim javnim uslužbencem, ki bodo izhajala iz stavkovnih sporazumov in bodo za vlado zavezujoča. Za izvedbo stavkovnih sporazumov pa bo potrebno skleniti še anekse h kolektivni pogodbi celotnega javnega sektorja, s čimer se bi morali strinjati tudi nestavkajoči sindikati, vendar v neustavnem plačnem sistemu to verjetno ne bo problem. Stavkovni sporazumi bodo še dodatno obremenili maso plač za javni sektor in proračun, tako, da za poklicne skupine katerih sindikati ne bodo stavkali še nekaj let ne bo denarja.

Vlada bi za ohranitev enotnega plačnega sistema morala prvo popraviti storjene napake (ta ali naslednja vlada) pri navedenih štirih poklicnih skupinah, katerim je že dvignila plače, nemudoma odpraviti vse varčevalne ukrepe in šele potem pristopiti k odpravi anomalij. V trenutnih razmerah je to nerealno pričakovati, krivci za nastalo situacijo pa so vlada in stavkajoči sindikati, ki želijo mimo enotnega plačnega sistema pridobiti čim več. Pravi čas za stavko je bil pred leti, stavko za odpravo varčevalnih ukrepov, ko je BDP presegel 2,5 odstotka v začetku leta 2015, odprava linearnih varčevalnih ukrepov bi že takrat veljala za vse javne uslužbence in ne zgolj za kasneje stavkajoče.

V zadnjih dneh iz vladne in sindikalne strani poslušamo, da ni alternative enotnemu plačnemu sistemu. Rešitve obstajajo v vsaki situaciji, če pa jih nekdo ne želi, jih seveda ni. Kakšna bo usoda plač in vzdušje med javnimi uslužbenci ter družbi po vseh napovedanih stavkah in protestih ni težko ugotoviti, ustvarjene pa bodo nove anomalije ne glede na izid, zato je skrajni čas za nov plačni sistem, ki bo temeljil na vrednotenju dela na podlagi znanih meril in kriterijev. Znašli smo se v spirali dvigovanja plač v javnem sektorju, ki se je začela z najmočnejšimi poklicnimi skupinami in jo bo potrebno ustaviti, vprašanje pa je, kdo se bo tega lotil, ta ali naslednja vlada.

Izpis prispevka

Objavljeno: 22.1.2018