Mnenje o Predlogu Strategije razvoja javne uprave 2015-2020 s predlogi
Danes ob izteku javne obravnave Predloga Strategije razvoja javne uprave 2015-2020 je KSS podala svoje mnenje s predlogi, izvirnik v povezavi spodaj. Javna uprava v Republiki Sloveniji ne potrebuje razvoja, ampak ureditev delovanja. Ključ do uspešne javne uprave so zadovoljni javni uslužbenci, ki so danes popolnoma nezadovoljni zaradi nepoštenega plačnega sistema. S predstavljenim predlogom Strategije razvoja javne uprave 2015-2020, ki se s ključem do uspeha (zadovoljni javni uslužbenci) sploh ne ukvarja, bo prej prišlo bohotenja javne uprave in njene okorelosti kot krčenja in večje učinkovitosti. Ministrstvo za javno upravo je lahko organ, ki zagotavlja pogoje za organiziranje enotnega urejanja javne uprave različnih resorjev ter zagotavlja smernice za poenotenje resorjev ob urejanju javne uprave, nosilec urejanja pa morajo biti resorna ministrstva za področja njihove odgovornosti, ker so za svoje resorje in njihovo delovanje odgovorna po zakonu.
V praksi se je izkazalo, da danes veljaven sistem plač v javnem sektorju ne dopušča sistemskega dvigovanja vrednosti delovnih mest drugače kot z ustvarjanjem organizacijskih enot in strategija razvoja potrjena na vladi (kot je potrditev predvidena) je idealna priložnost za širjenje javne uprave in tako se bo v največji meri okrepilo Ministrstva za javno upravo, ki bo z leti okrepilo svojo upravičenost za obstoj. Opisano predstavlja "rak rano" javnega sektorja v preteklosti, saj se je zaradi dvigovanja plač visokih državnih uradnikov z realno močjo javni sektor v preteklosti bohotil na način, da je nastajalo vedno več organizacijskih enot z višjo umestitvijo v javni upravi, te organizacijske enote pa so potrebovale delovne procese in javne uslužbence, ki jih je bilo potrebno voditi, kar pa seveda za iznajdljive visoke državne uradnike ni bil nikakršen problem in "nalog" je vedno več.
Kot je centraliziran sistem upravljanja z javno upravo dober zaradi preglednosti in obvladljivosti je tudi enotni plačni sistem dober z vidika obvladovanja mase plač iz enega mesta. Z njim pa se ruši strokovnost na vseh resorjih. Po resorjih se stroka sploh ne upošteva pri samem delu oziroma se je sploh ne povpraša ali se odgovori s strokovnimi argumenti preslišijo. Po resorjih tudi ni socialnega dialoga, na centralnih pogajanjih za celoten javni sektor z 38 reprezentativnimi sindikati pa o težavah in problemih zaposlenih po posameznih resorjih sploh ni možno govoriti zaradi kompleksnosti sistema KPJS in pogajanj, ker je za sistem plač in plače v celoti odgovorno Ministrstvo za javno upravo. O delovanju posameznih resorjev se dejansko odloča pri sprejemanju odločitev o porabi finančnih sredstev, kjer pa se stroka ne upošteva in sploh ni prisotna oz. se kroji usoda delovanja javne uprave in sektorja v sozvočju z sindikati v socialnem dialogu. Sindikati ne morejo odločati o organiziranju, upravljanju ter delovanju javne uprave in sektorja, saj za to ne prevzemajo nobene odgovornosti. Ko so odločitve že sprejete pa se od stroke zahteva racionalno in za stroko najmanj boleče ukrepanje.
Tako, kot velja za sindikate, da bi za veljavo KPJS moral le to podpisati po vsaj eden sindikat iz vsake dejavnosti (Odločba US U-I-249/10), bi moralo veljati tudi pri sprejemanju drugih odločitev v zvezi z organizacijo in delovanjem javne uprave in sektorja. Res je, da je danes formalno zadoščeno v tem odstavku opisanemu, a ob dajanju teh formalnih soglasij na vladi, strokovna mnenja niso upoštevana oz. se jih sploh ne pridobi še manj pa upošteva v kolikor so podana.
Enotni plačni sistem je kot že rečeno dober z vidika obvladovanja mase plač, pristojnost dana Ministrstvu za javno upravo v celoti za sistem javnih uslužbencev in sistem plač pa je "smrt" za javni sektor, saj kot že rečeno ni možno strokovno obvladovati vseh resorjev javne uprave in sektorja z ene točke ob tem pa za resorje odgovarjajo posamezni ministri, usoda resorjev pa se v večini kroji za vladno pogajalsko mizo na pogajanjih z reprezentativnimi sindikati s po enim predstavnikom iz posameznega resorja (običajno brez pristojnosti za odločanje) pod vodstvom ministra za javno upravo, ki tako prevzema odgovornost predsednika vlade za strokovnost sprejetih odločitev po resorjih.
Osnovna napaka danes veljavnega enotnega plačnega sistema je vrednotenje delovnih mest na podlagi več ali manj nekakšnih objektivnih ocen na podlagi v preteklosti priznanih dodatkov ter političnega vrednotenja posameznih poklicnih skupin oz. dejavnosti (Priloga 2 ZSPJS, črtana z ZSPJS-I) ter na podlagi številčnosti posameznih poklicnih skupin in dejavnosti, ki daje moč njihovim predstavnikom (sindikatom) za uveljavljanje njihovih interesov. Na žalost vladi zaradi lažjega obvladovanja zahtev sindikatov ugaja nepošten enotni plačni sistem v veljavni obliki s protiustavnim kvorumom, ker je drugače nemogoče obvladovati tolikšno število sindikatov in njihovih zahtev. Ob upoštevanju zahtev enega ali peščice sindikatov grozi celotnemu javnemu sektorju kot Damoklejev meč močan domino efekt zaradi katerega se predvsem sindikate, ki zastopajo maloštevilne poklicne skupine ali dejavnosti preprečuje v pogajanjih, pa četudi nezakonito in v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Nezadovoljstvo večine javnih uslužbencev izhaja iz tukaj opisanega in rešitev teh opisanih napak je ključ do zadovoljnih javnih uslužbencev in uspešne javne uprave in sektorja.
Plačni sistem javne uprave in sektorja je potrebno v celoti zastaviti na novo, sicer še vedno kot enotni plačni sistem zaradi kontinuitete obvladljivosti mase plač za celotno javno upravo in sektor, vrednotiti pa je potrebno začeti delo. Vsak delavec je plačan za opravljeno delo in enako bi moral biti javni uslužbenec, v Republiki Sloveniji pa so javni uslužbenci plačani v odvisnosti od doseženega statusa ne glede na to kakšno delo in kje ga opravljajo. Z vrednotenjem dela bi se vzpostavila zdrava razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami oz. dejavnostmi, ki bi temeljila na v socialnem dialogu dogovorjenih kriterijih in merilih za vrednotenje dela javnih uslužbencev. Z vzpostavljeno uporabno funkcionalnostjo obvladovanja mase plač za celotno javno upravo in sektor v enotnem plačnem sistemu in ob zdravih razmerjih med posameznimi poklicnimi skupinami in dejavnostmi dobljenimi z vrednotenjem dela na podlagi v socialnem dialogu sprejetimi merili in kriteriji, bi prišli do sistema plač, kjer bi se celotna masa plač z lahkoto večala ali manjšala na pošten način (z ohranitvijo zdravih razmerij) za vse javne uslužbence, saj bi razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami oz. dejavnostmi ostala zdrava in nedotaknjena. Danes pa skoraj zagotovo ob vsakem varčevanju prizadenemo določeno skupino javnih uslužbencev, tudi če tega namena ni.
S prenovo plačnega sistema bi bilo potrebno vrednotiti samo delo (za delo so delavci tudi plačani po Zakonu o delovnih razmerjih) in kriterije za vrednotenje (delo na prostem, preverjanje za dostop do tajnih podatkov, nošenje orožja, uporaba uniforme v službi, 24 urna pripadnost poklicu, odgovornost za življenja, grožnja po življenju, pripravljenost za delo v tujini, ...) bi bilo potrebno sprejeti v socialnem dialogu in potem po teh kriterijih ovrednotiti konkretna delovna mesta. Sistem bi moral temeljiti na dodeljevanju dodatkov posameznim delovnim mestom glede na delo, ki se na njem opravlja. Z reformo plačnega sistema v letu 2008 se je sledil eden od temeljnih ciljev ukinjanje dodatkov, ki pa so še vedno ostali in brez njih ne gre. Mnogim javnim uslužbencem so se dodatki ukinili in bi naj bili "skriti" v osnovnih plačah a dejansko temu ni tako. Po številu najmočnejše poklicne skupine ali dejavnosti (vzgoja in izobraževanje) imajo specifične dodatke za njihov resor kar v za celoten javni sektor enotni Kolektivni pogodbi za javni sektor, ker so njihovi sindikati pogojevali sprejem celotne kolektivne pogodbe z umeščenostjo njihovih dodatkov v pogodbo. Po drugi strani pa se manj številčne poklicne skupine in dejavnosti omejuje pri pogajanjih na nedemokratične načine in celo v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in zato se Odločba US U-I-249/10 načrtno ni izvedla v določenem roku, ki se je iztekel v aprilu 2014.
Po sprejetih merilih in kriterijih za vrednotenje dela bi morala steči pogajanja po sektorjih in bi se sektorsko (zdravstvo, notranje zadeve, obramba, vzgoja in izobraževanje, ...) ovrednotila posamezna delovna mesta oziroma nazivi javnih uslužbencev, torej po skupaj dogovorjenih merilih in kriterijih glede na zahtevnost dela. Tako bi dobili zdrava razmerja glede na vrednost opravljenega dela ne glede na poklicno skupino z določanjem in obvladovanjem dodatkov iz enega mesta za celoten javni sektor. Ko bi bila določena zdrava razmerja med javnimi uslužbenci glede na delo, ki ga dejansko opravljajo, pa bi se moralo finančno ovrednotiti in prilagajati zmožnostim samo vrednost plač celotne javne uprave in sektorja ob fiksnem zdravem razmerju med nazivi javnih uslužbencev oziroma posledično med posameznimi poklicnimi skupinami in dejavnostmi. Osnova za finančno vrednotenje pa bi bila današnja skupna masa plač in tako bi odpadel riziko "domino efekta" ter grožnja razpada sistema. Masa za plače bi lahko izpadla višja glede na ovrednoteno po resorjih, a s krčenjem ob fiksnih zdravih razmerjih dobljene mase plač na današnjo možno in realno bi dobili dejansko vrednost dela posameznih javnih uslužbencev (v primerjavi med njimi), ker bi razmerja med nazivi in poklici ter dejavnostmi ostala nespremenjena in temelječa na zdravem vrednotenju dela z dodatki. Po tem konceptu bi dobili zdrava razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami glede na zahtevnost njihovega dela. Ko bi imeli tako ovrednotena delovna mesta bi brez prizadetosti bilo katere poklicne skupine lahko poljubno centralizirano nižali ali višali plače, saj bi ob tem zdrava razmerja med delovnimi mesti in poklicnimi skupinami in dejavnostmi ostajala nespremenjena.
Eden od osnovnih ciljev obstoječega veljavnega sistema je bil, da se ukinejo dodatki, ki so se nenadzorovano kopičili po resorjih v starem plačnem sistemu. Z novim predlaganim konceptom bi zopet “uvedli” dodatke (mnogoštevilne poklicne skupine jih imajo nepošteno do drugih že danes v KPJS, recimo vzgoja in izobraževanje), ki bi bili vodeni in nadzirani centralno za celoten javni sektor, določeni v socialnem dialogu na podlagi pogojev in zahtevnosti dela, ki ga opravljajo javni uslužbenci. Brez dodatkov žal ne gre, danes bi jih naj imeli skrite v osnovni plači, a to ne more biti tako, saj so takšne obrazložitve generator nezadovoljstva med javnimi uslužbenci. Dodatki so nekje, a nihče ne ve koliko, v kakšni višini, kateri in zakaj. Večini javnim uslužbencem je skoraj nemogoče obrazložiti sestavo njihove plače... večina sploh ne ve zakaj ima plačo kot jo ima.
Posebej pereče je področje spremljajočega osebja – plačna skupina J, ki so nekakšna umetna tvorba "Virantovega" plačnega sistema. Spremljajoče osebje se sploh ne more pogajati, ker jih nihče ne zastopa zaradi razkropljenosti v celotnem javnem sektorju, a v javni upravi in sektorju so najštevilčnejša plačna skupina, ki je venomer odvisna od osnovne dejavnosti kateri so pridodani, ki pa za njih običajno ne poskrbi, saj jim je v interesu, da poskrbijo za zaposlene v njihovi dejavnosti in ne za spremljajoče osebje.
Plačna skupina J ni dejavnost in ni poklic, z njihovo umestitvijo v veljavnem plačnem sistemu sploh nimajo ustavne pravice do svobodnega sindikalnega delovanja, saj jim je sistemsko odvzeta pravica do pogajanj in s tem sklepanja kolektivnih pogodb. Ustavno sodišče pa zahtevano presojo ustavnosti umeščenosti spremljajočega osebja zaradi izgube dodatkov v plačni reformi zavrača (Odločba US, U-I-248/13) z obrazložitvijo, da pravice niso ogrožene, so le zmanjšane ali poslabšane.
Bistvo novega plačnega sistema bi moralo biti, da se ohrani enoten plačni sistem, ki se bi moral oblikovati tako, da bi bil nedvomno pošten in pravičen. V primeru izstopa bilo katere poklicne skupine, kot danes zahtevajo nekatere poklicne skupine (policisti, zdravniki…) pa lahko pride do nenadzorovanega domino efekta, ki bi pomenil razpad enotnega plačnega sistema in vrnitev v leto 2002 in pred njim ter krepitev nepoštenosti in pravičnosti. Prišli bi lahko do točke, da v državi nihče več nebi obvladoval sistema plač javnih uslužbencev in ravno tega se je bati in verjetno se te nevarnosti na Ministrstvu za javno upravo dobro zavedajo in zato se z vsemi sredstvi oklepajo obstoječega sistema, pa četudi se zavedajo neustavnosti in sistematično že več let delajo na tem, da bi se zopet sprejela nekakšna nova verzija protiustavnega kvoruma za veljavo KPJS in na ta način bi se nadaljevala diskriminacija maloštevilnih poklicnih skupin, vse za zadržanje obstoječega, pa četudi ni ustavno, pošteno in pravično. To je potrebno ustaviti in uvesti pošten in pravičen plačni sistem.
Situacija v kakršni smo ni enostavna, a po mnenju Konfederacije slovenskih sindikatov je potrebno začeti na vsakem koraku s poštenim in pravičnim delom, ne glede na vso potrebno delo, ki ga bi takšno razmišljanje in delovanje prineslo s sabo in bi trajalo tudi več let. Le s poštenim in pravičnim pristopom bodo javni uslužbenci zadovoljni in javna uprava ter sektor bosta z lahkoto postala učinkovitejša in vitka, le tako se bomo kot država postavili na noge in trdno stali. Popolna prenova plačnega sistema bi vodila k ureditvi javne uprave in sektorja, predvsem pa do zadovoljnih javnih uslužbencev ter zdravih odnosov med njimi, med ljudmi, katerih zadovoljstvo kot že uvodoma je ključ do uspešne javne uprave in sektorja ter Republike Slovenije.
V praksi se je izkazalo, da danes veljaven sistem plač v javnem sektorju ne dopušča sistemskega dvigovanja vrednosti delovnih mest drugače kot z ustvarjanjem organizacijskih enot in strategija razvoja potrjena na vladi (kot je potrditev predvidena) je idealna priložnost za širjenje javne uprave in tako se bo v največji meri okrepilo Ministrstva za javno upravo, ki bo z leti okrepilo svojo upravičenost za obstoj. Opisano predstavlja "rak rano" javnega sektorja v preteklosti, saj se je zaradi dvigovanja plač visokih državnih uradnikov z realno močjo javni sektor v preteklosti bohotil na način, da je nastajalo vedno več organizacijskih enot z višjo umestitvijo v javni upravi, te organizacijske enote pa so potrebovale delovne procese in javne uslužbence, ki jih je bilo potrebno voditi, kar pa seveda za iznajdljive visoke državne uradnike ni bil nikakršen problem in "nalog" je vedno več.
Kot je centraliziran sistem upravljanja z javno upravo dober zaradi preglednosti in obvladljivosti je tudi enotni plačni sistem dober z vidika obvladovanja mase plač iz enega mesta. Z njim pa se ruši strokovnost na vseh resorjih. Po resorjih se stroka sploh ne upošteva pri samem delu oziroma se je sploh ne povpraša ali se odgovori s strokovnimi argumenti preslišijo. Po resorjih tudi ni socialnega dialoga, na centralnih pogajanjih za celoten javni sektor z 38 reprezentativnimi sindikati pa o težavah in problemih zaposlenih po posameznih resorjih sploh ni možno govoriti zaradi kompleksnosti sistema KPJS in pogajanj, ker je za sistem plač in plače v celoti odgovorno Ministrstvo za javno upravo. O delovanju posameznih resorjev se dejansko odloča pri sprejemanju odločitev o porabi finančnih sredstev, kjer pa se stroka ne upošteva in sploh ni prisotna oz. se kroji usoda delovanja javne uprave in sektorja v sozvočju z sindikati v socialnem dialogu. Sindikati ne morejo odločati o organiziranju, upravljanju ter delovanju javne uprave in sektorja, saj za to ne prevzemajo nobene odgovornosti. Ko so odločitve že sprejete pa se od stroke zahteva racionalno in za stroko najmanj boleče ukrepanje.
Tako, kot velja za sindikate, da bi za veljavo KPJS moral le to podpisati po vsaj eden sindikat iz vsake dejavnosti (Odločba US U-I-249/10), bi moralo veljati tudi pri sprejemanju drugih odločitev v zvezi z organizacijo in delovanjem javne uprave in sektorja. Res je, da je danes formalno zadoščeno v tem odstavku opisanemu, a ob dajanju teh formalnih soglasij na vladi, strokovna mnenja niso upoštevana oz. se jih sploh ne pridobi še manj pa upošteva v kolikor so podana.
Enotni plačni sistem je kot že rečeno dober z vidika obvladovanja mase plač, pristojnost dana Ministrstvu za javno upravo v celoti za sistem javnih uslužbencev in sistem plač pa je "smrt" za javni sektor, saj kot že rečeno ni možno strokovno obvladovati vseh resorjev javne uprave in sektorja z ene točke ob tem pa za resorje odgovarjajo posamezni ministri, usoda resorjev pa se v večini kroji za vladno pogajalsko mizo na pogajanjih z reprezentativnimi sindikati s po enim predstavnikom iz posameznega resorja (običajno brez pristojnosti za odločanje) pod vodstvom ministra za javno upravo, ki tako prevzema odgovornost predsednika vlade za strokovnost sprejetih odločitev po resorjih.
Osnovna napaka danes veljavnega enotnega plačnega sistema je vrednotenje delovnih mest na podlagi več ali manj nekakšnih objektivnih ocen na podlagi v preteklosti priznanih dodatkov ter političnega vrednotenja posameznih poklicnih skupin oz. dejavnosti (Priloga 2 ZSPJS, črtana z ZSPJS-I) ter na podlagi številčnosti posameznih poklicnih skupin in dejavnosti, ki daje moč njihovim predstavnikom (sindikatom) za uveljavljanje njihovih interesov. Na žalost vladi zaradi lažjega obvladovanja zahtev sindikatov ugaja nepošten enotni plačni sistem v veljavni obliki s protiustavnim kvorumom, ker je drugače nemogoče obvladovati tolikšno število sindikatov in njihovih zahtev. Ob upoštevanju zahtev enega ali peščice sindikatov grozi celotnemu javnemu sektorju kot Damoklejev meč močan domino efekt zaradi katerega se predvsem sindikate, ki zastopajo maloštevilne poklicne skupine ali dejavnosti preprečuje v pogajanjih, pa četudi nezakonito in v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Nezadovoljstvo večine javnih uslužbencev izhaja iz tukaj opisanega in rešitev teh opisanih napak je ključ do zadovoljnih javnih uslužbencev in uspešne javne uprave in sektorja.
Plačni sistem javne uprave in sektorja je potrebno v celoti zastaviti na novo, sicer še vedno kot enotni plačni sistem zaradi kontinuitete obvladljivosti mase plač za celotno javno upravo in sektor, vrednotiti pa je potrebno začeti delo. Vsak delavec je plačan za opravljeno delo in enako bi moral biti javni uslužbenec, v Republiki Sloveniji pa so javni uslužbenci plačani v odvisnosti od doseženega statusa ne glede na to kakšno delo in kje ga opravljajo. Z vrednotenjem dela bi se vzpostavila zdrava razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami oz. dejavnostmi, ki bi temeljila na v socialnem dialogu dogovorjenih kriterijih in merilih za vrednotenje dela javnih uslužbencev. Z vzpostavljeno uporabno funkcionalnostjo obvladovanja mase plač za celotno javno upravo in sektor v enotnem plačnem sistemu in ob zdravih razmerjih med posameznimi poklicnimi skupinami in dejavnostmi dobljenimi z vrednotenjem dela na podlagi v socialnem dialogu sprejetimi merili in kriteriji, bi prišli do sistema plač, kjer bi se celotna masa plač z lahkoto večala ali manjšala na pošten način (z ohranitvijo zdravih razmerij) za vse javne uslužbence, saj bi razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami oz. dejavnostmi ostala zdrava in nedotaknjena. Danes pa skoraj zagotovo ob vsakem varčevanju prizadenemo določeno skupino javnih uslužbencev, tudi če tega namena ni.
S prenovo plačnega sistema bi bilo potrebno vrednotiti samo delo (za delo so delavci tudi plačani po Zakonu o delovnih razmerjih) in kriterije za vrednotenje (delo na prostem, preverjanje za dostop do tajnih podatkov, nošenje orožja, uporaba uniforme v službi, 24 urna pripadnost poklicu, odgovornost za življenja, grožnja po življenju, pripravljenost za delo v tujini, ...) bi bilo potrebno sprejeti v socialnem dialogu in potem po teh kriterijih ovrednotiti konkretna delovna mesta. Sistem bi moral temeljiti na dodeljevanju dodatkov posameznim delovnim mestom glede na delo, ki se na njem opravlja. Z reformo plačnega sistema v letu 2008 se je sledil eden od temeljnih ciljev ukinjanje dodatkov, ki pa so še vedno ostali in brez njih ne gre. Mnogim javnim uslužbencem so se dodatki ukinili in bi naj bili "skriti" v osnovnih plačah a dejansko temu ni tako. Po številu najmočnejše poklicne skupine ali dejavnosti (vzgoja in izobraževanje) imajo specifične dodatke za njihov resor kar v za celoten javni sektor enotni Kolektivni pogodbi za javni sektor, ker so njihovi sindikati pogojevali sprejem celotne kolektivne pogodbe z umeščenostjo njihovih dodatkov v pogodbo. Po drugi strani pa se manj številčne poklicne skupine in dejavnosti omejuje pri pogajanjih na nedemokratične načine in celo v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in zato se Odločba US U-I-249/10 načrtno ni izvedla v določenem roku, ki se je iztekel v aprilu 2014.
Po sprejetih merilih in kriterijih za vrednotenje dela bi morala steči pogajanja po sektorjih in bi se sektorsko (zdravstvo, notranje zadeve, obramba, vzgoja in izobraževanje, ...) ovrednotila posamezna delovna mesta oziroma nazivi javnih uslužbencev, torej po skupaj dogovorjenih merilih in kriterijih glede na zahtevnost dela. Tako bi dobili zdrava razmerja glede na vrednost opravljenega dela ne glede na poklicno skupino z določanjem in obvladovanjem dodatkov iz enega mesta za celoten javni sektor. Ko bi bila določena zdrava razmerja med javnimi uslužbenci glede na delo, ki ga dejansko opravljajo, pa bi se moralo finančno ovrednotiti in prilagajati zmožnostim samo vrednost plač celotne javne uprave in sektorja ob fiksnem zdravem razmerju med nazivi javnih uslužbencev oziroma posledično med posameznimi poklicnimi skupinami in dejavnostmi. Osnova za finančno vrednotenje pa bi bila današnja skupna masa plač in tako bi odpadel riziko "domino efekta" ter grožnja razpada sistema. Masa za plače bi lahko izpadla višja glede na ovrednoteno po resorjih, a s krčenjem ob fiksnih zdravih razmerjih dobljene mase plač na današnjo možno in realno bi dobili dejansko vrednost dela posameznih javnih uslužbencev (v primerjavi med njimi), ker bi razmerja med nazivi in poklici ter dejavnostmi ostala nespremenjena in temelječa na zdravem vrednotenju dela z dodatki. Po tem konceptu bi dobili zdrava razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami glede na zahtevnost njihovega dela. Ko bi imeli tako ovrednotena delovna mesta bi brez prizadetosti bilo katere poklicne skupine lahko poljubno centralizirano nižali ali višali plače, saj bi ob tem zdrava razmerja med delovnimi mesti in poklicnimi skupinami in dejavnostmi ostajala nespremenjena.
Eden od osnovnih ciljev obstoječega veljavnega sistema je bil, da se ukinejo dodatki, ki so se nenadzorovano kopičili po resorjih v starem plačnem sistemu. Z novim predlaganim konceptom bi zopet “uvedli” dodatke (mnogoštevilne poklicne skupine jih imajo nepošteno do drugih že danes v KPJS, recimo vzgoja in izobraževanje), ki bi bili vodeni in nadzirani centralno za celoten javni sektor, določeni v socialnem dialogu na podlagi pogojev in zahtevnosti dela, ki ga opravljajo javni uslužbenci. Brez dodatkov žal ne gre, danes bi jih naj imeli skrite v osnovni plači, a to ne more biti tako, saj so takšne obrazložitve generator nezadovoljstva med javnimi uslužbenci. Dodatki so nekje, a nihče ne ve koliko, v kakšni višini, kateri in zakaj. Večini javnim uslužbencem je skoraj nemogoče obrazložiti sestavo njihove plače... večina sploh ne ve zakaj ima plačo kot jo ima.
Posebej pereče je področje spremljajočega osebja – plačna skupina J, ki so nekakšna umetna tvorba "Virantovega" plačnega sistema. Spremljajoče osebje se sploh ne more pogajati, ker jih nihče ne zastopa zaradi razkropljenosti v celotnem javnem sektorju, a v javni upravi in sektorju so najštevilčnejša plačna skupina, ki je venomer odvisna od osnovne dejavnosti kateri so pridodani, ki pa za njih običajno ne poskrbi, saj jim je v interesu, da poskrbijo za zaposlene v njihovi dejavnosti in ne za spremljajoče osebje.
Plačna skupina J ni dejavnost in ni poklic, z njihovo umestitvijo v veljavnem plačnem sistemu sploh nimajo ustavne pravice do svobodnega sindikalnega delovanja, saj jim je sistemsko odvzeta pravica do pogajanj in s tem sklepanja kolektivnih pogodb. Ustavno sodišče pa zahtevano presojo ustavnosti umeščenosti spremljajočega osebja zaradi izgube dodatkov v plačni reformi zavrača (Odločba US, U-I-248/13) z obrazložitvijo, da pravice niso ogrožene, so le zmanjšane ali poslabšane.
Bistvo novega plačnega sistema bi moralo biti, da se ohrani enoten plačni sistem, ki se bi moral oblikovati tako, da bi bil nedvomno pošten in pravičen. V primeru izstopa bilo katere poklicne skupine, kot danes zahtevajo nekatere poklicne skupine (policisti, zdravniki…) pa lahko pride do nenadzorovanega domino efekta, ki bi pomenil razpad enotnega plačnega sistema in vrnitev v leto 2002 in pred njim ter krepitev nepoštenosti in pravičnosti. Prišli bi lahko do točke, da v državi nihče več nebi obvladoval sistema plač javnih uslužbencev in ravno tega se je bati in verjetno se te nevarnosti na Ministrstvu za javno upravo dobro zavedajo in zato se z vsemi sredstvi oklepajo obstoječega sistema, pa četudi se zavedajo neustavnosti in sistematično že več let delajo na tem, da bi se zopet sprejela nekakšna nova verzija protiustavnega kvoruma za veljavo KPJS in na ta način bi se nadaljevala diskriminacija maloštevilnih poklicnih skupin, vse za zadržanje obstoječega, pa četudi ni ustavno, pošteno in pravično. To je potrebno ustaviti in uvesti pošten in pravičen plačni sistem.
Situacija v kakršni smo ni enostavna, a po mnenju Konfederacije slovenskih sindikatov je potrebno začeti na vsakem koraku s poštenim in pravičnim delom, ne glede na vso potrebno delo, ki ga bi takšno razmišljanje in delovanje prineslo s sabo in bi trajalo tudi več let. Le s poštenim in pravičnim pristopom bodo javni uslužbenci zadovoljni in javna uprava ter sektor bosta z lahkoto postala učinkovitejša in vitka, le tako se bomo kot država postavili na noge in trdno stali. Popolna prenova plačnega sistema bi vodila k ureditvi javne uprave in sektorja, predvsem pa do zadovoljnih javnih uslužbencev ter zdravih odnosov med njimi, med ljudmi, katerih zadovoljstvo kot že uvodoma je ključ do uspešne javne uprave in sektorja ter Republike Slovenije.
info@konfederacijasindikatov.si
na vrh