Od uvedbe pogodbenega koncepta delovnih razmerij pred 12 leti ob vstopanju Slovenije v Evropsko unijo država in sindikati še vedno iščejo svojo vlogo v odnosih med delodajalci in delavci. Šepanje države (mnogokrat načrtno) na tem področju s pridom izkorišča kapital, saj delodajalci z lahkoto uveljavljajo svojo voljo (premnogokrat izkoriščevalsko) v škodo delavcev in tako se neoliberalizem neovirano širi.

Ob vstopanju v Evropsko unijo smo v Sloveniji leta 2002 sprejeli Zakon o delovnih razmerjih, ki je uvedel pogodbeni koncept delovnih razmerij, katerega uvedba se je zaključila s sprejetjem Zakona o kolektivnih pogodbah v letu 2006. Pred tem so delodajalci enostransko izdajali akte o zaposlitvi in dokaj samostojno odločali o plačah delavcev. Po pogodbenem konceptu delovnih razmerij se urejajo delovna razmerja s pogodbami na individualni in kolektivni ravni.

Sindikati imajo v urejanju delovnih razmerij po pogodbenem konceptu zelo pomembno vlogo, ki se je mnogi niti ne zavedajo v polni meri, še slabše pa je zavedanje o pomenu sindikatov med delavci. V pravnem redu Republike Slovenije so sindikati s priznano reprezentativnostjo edini zastopniki delavcev za sklepanje kolektivnih pogodb s katerimi se določajo plače z vsemi pripadajočimi dodatki ter drugimi pravicami in obveznostmi delavcev in delodajalcev. Sindikati soustvarjajo in razvijajo pravni red Republike Slovenije na zelo pomembnem področju pravic iz delovnega razmerja.

Kapital in delodajalci so se tudi s pomočjo politike in sindikatov spremembam hitro prilagodili, saj je z njihove strani že v letu 2005 bila odpovedana Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti in njej je do danes sledilo z razveljavitvijo več kolektivnih pogodb dejavnosti, vse s strani delodajalcev. Z uvedbo minimalne plače v letu 2010 se je pričelo načrtno rušenje vrednote dela, saj vsi delavci s plačo pod minimalno prejemajo neke vrste socialni transfer do minimalne plače in to ne glede na njihovo uspešnost in opravljenem delu izven rednega delovnega časa oz. v težjih pogojih dela, za kar bi jim pripadali dodatki, ki jih pa zaradi socialnega transferja ne občutijo in prejmejo enako plačilo kot tisti, ki delajo le polni delovni čas v okviru rednega delovnega časa. V dejavnostih brez veljavne kolektivne pogodbe je celo zakonito in nekaj normalnega, da prejme delavec za nadurno delo ponoči 1 cent na uro, to je absurd in za to so nedvomno soodgovorni tudi sindikati.

Koncentracija sindikalne moči v zvezah in konfederacijah s pristojnostmi za pogajanja po dejavnostih in sklepanja kolektivnih pogodb se je v zadnjih 12 letih izkazala za napačen pristop, kar nedvomno potrjuje v istem obdobju prepolovljeno število članov v sindikatih (iz 44% na 22%).

S pogodbenim konceptom delovnih razmerij je bila pristojnost za pogajanja in sklepanje kolektivnih pogodb dana sindikatom dejavnosti, saj Zakon o delovnih razmerjih le določa pravice in obveznosti in za njihovo vrednotenje oz. določanje višine vrednosti dela napotuje na kolektivne pogodbe dejavnosti. V javnem sektorju pa se je ta pristojnost z Zakonom o javnih uslužbencih še razdrobila (sindikalna fragmentacija) oz. razširila na reprezentativne sindikate poklicev v javnem sektorju.

Sindikati morajo biti kot samostojni močni s polno pravno podporo do delodajalca in na ravni dejavnosti ter v javnem sektorju poklicev, to je osnova za zdrav sindikalizem.

Obstoječe sindikalne zveze in konfederacije v Sloveniji koncentrirajo svojo moč v centralah in iz vrha nudijo podporo ter pomoč šibkim sindikatom zaradi odvajanja visokih odstotkov članarine centralam za njihovo delovanje (tukaj je vir visokih plač sindikalnih funkcionarjev). Sindikati na ravneh dejavnosti in poklicev ter do delodajalcev pa so šibki, saj jim v njihovem imenu finančno močne sindikalne centrale krojijo usodo v sozvočju z kapitalom in delodajalci in premnogokrat na žalost tudi s pomočjo politikov, pa čeprav mnogokrat sploh ne poznajo dela za katerega plačilo se pogajajo. Najbolj žalostno ob tem je to, da delavci, ki so ustanovitelji sindikatov in plačujejo članarino sindikatom ter posledično centralam, nimajo od njih nič oz. jim njihov obstoj celo škodi, saj smo danes prišli tako daleč, da delavci sploh nimajo več veljavnih pogodb na kolektivni ravni, individualne pa napotujejo za vrednotenje njihovega dela preko polnega delovnega časa v manj ugodnih delovnih pogojih na kolektivne pogodbe, ki ne obstajajo. Navedeno nedvomno potrjujejo v zgodovini večkrat samoorganizirani delavci mimo sindikatov pri zaščiti in uveljavljanju svojih pravic.

Konfederacija slovenskih sindikatov – KSS je organizirana opisanim problemom in težavam sodobnega časa primerno in sicer na način, da so organizacijsko njeni člani sindikati močni na ravneh sklepanja kolektivnih pogodb in pri delodajalcu. Sindikati so sami nosilci svojih pravic in obveznosti v polni meri in se v konfederacijo združujejo le za potrebe zastopanja vsem delavcem in sindikatom skupnih interesov na najvišji državni ravni ne glede na njihovo samostojno delovanje v poklicih in dejavnostih ter zaradi lažjega doseganja pogoja glede števila članov za priznanje reprezentativnosti (namesto potrebnih 15% le 10% članov od vseh zaposlenih). V KSS smo prepričani, da delo močnega samostojnega sindikata za zastopanje vsem sindikatom in delavcem skupnih interesov predstavlja le 10% od vsega njihovega dela ali manj in temu primerno smo si določili tudi članarino konfederaciji od zbrane članarine v sindikatih. Ob takšnem sodobnem evropskem konceptu delovanja konfederacije, izhajajočem iz pridobljene prakse v dozdajšnjem delovanju doma in v Evropi (EUROMIL, EPSU, ETUC, Evropska komisija) ter prilagojenemu pogodbenemu konceptu delovnih razmerij zadošča finančno šibka sindikalna centrala za katero smo prepričani, da bo lahko normalno delovala ob določeni nizki višini članarine od zbrane v sindikatih, saj bodo nosilec delovanja močni samostojni sindikati na področju dela tistih, ki jih zastopajo.

Vedno glasnejše so želje po ustavitvi sindikalne fragmentacije (razčlenjevanju), predvsem iz vrst najmočnejših v gospodarstvu - Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in javnem sektorju - Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Močne sindikalne centrale so po prepričanju KSS preživete, saj delavci in sindikati niso več organizirani po panogah in delavska ustava predpisuje kolektivne pogodbe za določanje plač na ravni dejavnosti. Smisel združevanja sindikatov v pogodbenem konceptu delovnih razmerij lahko po prepričanju v KSS sindikati vidijo le še za potrebe medsebojne pomoči in izmenjave izkušenj, zastopanju le skupnih interesov na najvišji državni ravni in za lažje pridobivanje reprezentativnosti, čemur je prilagojena tudi organiziranost KSS.

Močne sindikalne centrale se danes umetno ohranjajo z grobimi metodami izključevanja (mnogokrat neustavno in v neskladju s predpisi) vseh drugače mislečih, a kljub temu pogodbeni koncept delovnih razmerij in prevzeta klasifikacija dejavnosti z 615 dejavnostmi in 430 poklici Evropske Unije sili delavce v sindikalno združevanje na ravneh dejavnosti in poklicev zato, da se za njihove plače ne morejo pogajati drugi, ki njihovega dela sploh ne poznajo.

Nedvomen dokaz za vse zapisano je najmanj podvojeno število reprezentativnih sindikatov v zadnjih nekaj kriznih letih. Mnogi se sprašujejo zakaj imamo v Sloveniji toliko sindikatov in odgovor se skriva v vsem tukaj zapisanem, saj so delavci dobesedno prisiljeni v njihovo ustanavljanje zaradi kolektivnega dogovarjanja o njihovih plačah na ravni dejavnosti in v javnem sektorju tudi poklicev.

Mogoče prihaja čas sodobnih zvez in konfederacij, ki bodo sposobne nuditi sindikatom to kar resnično potrebujejo in bodo sposobne premakniti tudi državo v smeri urejanja za delavce in sindikate zelo pomembnega področja priznavanja reprezentativnosti sindikatom, saj se zakon ni spreminjal od njegovega sprejetja v letu 1993. Resorno ministrstvo venomer trdi, da med socialnimi partnerji ni konsenza za prepotrebne spremembe katerih nujnost priznavajo in se problematike zavedajo. V KSS menimo, da mora zagotavljanje ustavnosti na tako pomembnem področju zagotavljati države ne glede na konsenz socialnih partnerjev in to ne more biti izgovor za ohranjanje neustavnih določil ter delovanja na osnovi njih, saj gre za preobčutljivo področje določanja plač gonilu družbe – delavcem v gospodarstvu in javnem sektorju. Tudi Ustavnega sodišča se na tem področju na žalost ne posluša.

Država je na tem področju zaspala, kot da bi to odgovarjalo kapitalu in delodajalcem, saj se neurejenost na tem področju vedno bolj kaže in poglablja. V Sloveniji se pod pogodbe o plačah podpisujejo sindikati brez enega člana v dejavnostih ali poklicih za katere veljajo podpisane pogodbe. To velja v slovenskem pravnem redu in ko Ustavno sodišče jasno pove, da je to, da se nekdo podpiše pod pogodbo z veljavo v dejavnosti kjer podpisnik nima niti enega člana v neskladju z ustavo in določi rok za odpravo takšnega zakona se ne zgodi nič, pogodbe se pod istimi pogoji podpisujejo nemoteno dalje, kot da je država invalidna, saj eden najpomembnejših njenih delov ne deluje in to vse v škodo delavcev, tiskih, ki so gonilo vsake družbe in proizvajajo dodano vrednost. Dodane vrednosti ne proizvaja gospodarsko, kot se zelo radi postavljajo predstavniki delodajalcev in kapitala, dodano vrednost proizvajajo delavci in do njih imajo vsi, delodajalci (kapital), država in politika ter na žalost mnogokrat tudi sindikalne centrale mačehovski odnos in se raje ukvarjajo s politiko namesto z njihovim osnovnim poslanstvom.

Razvrednotenje dela in krčenje ter kršenje pravic delavcev je potrebno ustaviti in ne sindikalne fragmentacije.