Nepošten plačni sistem za javni sektor vsem škodi
Vlada in nekateri sindikati v medijih že kršijo veljavno kolektivno pogodbo za javne uslužbence z očitnimi "medijskimi pogajanji" o varčevalnih ukrepih za leto 2016. Kršenje dogovorjenega in sklenjenega v aneksu h kolektivni pogodbi decembra lani predstavlja kršitev kolektivne pogodbe, ki med drugim določa popolno sprostitev varčevalnih ukrepov od izteku leta 2015. Kršitev je tudi zavlačevanje s pogajanji, ki bi se marca letos za odpravo anomalij plačne skupine J že morala začeti, a se doslej še niso začela. Nepoštenih sistemskih rešitev plačnega sistema javnih uslužbencev in njihove odprave, pa nihče niti ne omenja.
V današnjem Večeru, v rubriki Pogledi je objavljena krajša različica stališč Konfederacije slovenskih sindikatov o nepoštenem plačnem sistemu v katerem je uredništvo videlo tudi BOB DNEVA:
Skenogram članka v Pogledih Večera je dosegljiv v povezavi spodaj. Stališče konfederacije v celoti, pa je v nadaljevanju.
Pred jesenskimi pogajanji sindikatov javnega sektorja in vladne pogajalske skupine se ritualno ponavljajo grožnje obeh strani v medijih, čeprav je običajno izid pogajanj privilegiranim sindikalistom jasen že pred začetkom pogajanj. Z uvedbo, lahko bi rekli kar “Virantovega” enotnega plačnega sistema v letu 2008, se je pričela agonija mnogih javnih uslužbencev, ki se od takrat počutijo izigrane, prevarane in nemočne. Izvor vsega nepoštenega v odnosu države do svojih uslužbencev, izhaja iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki je uzakonil enotno kolektivno pogodbo za 160.000 zaposlenih. Vzrok nemoči javnih uslužbencev in večine sindikatov, ki zastopajo javne uslužbence, pa je nedvomno cel niz nepoštenih rešitev plačnega sistema javnih uslužbencev, ki jih bodo v nadaljevanju nazorno predstavljene.
Da bi nepoštena ureditev bila videti kolikor toliko poštena, se je uzakonil kvorum za veljavo kolektivne pogodbe, ki določa plače 160.000 delavcem. Kvorum, ki je pogruntavščina bivšega ministra za javno upravo dr. Gregorja Viranta, je nekakšno umetno zakonsko mašilo in bi naj bil primerljiv s pogoji za razglasitev razširjene veljave kolektivnih pogodb po Zakonu o kolektivnih pogodbah, ki ob podani zahtevi ministru za delo, sindikatov ali delodajalcev, ki zastopajo večino zaposlenih na področju veljave kolektivne pogodbe ministru nalaga, da razglasi razširjeno veljavo kolektivne pogodbe. Po sprejetem sklepu o razširjeni veljavi kolektivne pogodbe ta začne veljati za vse zaposlene na področju veljave kolektivne pogodbe, podobno kot zakon.
Prvo anomalijo plačnega sistema javnih uslužbencev predstavlja pogoj za izpolnitev kvoruma, ki ne temelji na zastopanosti vseh zaposlenih kot določa Zakon o kolektivnih pogodbah, ampak le članov posameznih sindikatov, podpisnikov kolektivne pogodbe. Zakon ne določa kako se sploh ugotovi 100% članstva vseh sindikatov, saj tisti sindikati, ki kolektivne pogodbe ne podpišejo niso dolžni ugotavljati števila članov. Kako je sploh možno ugotoviti izpolnjen pogoj za veljavo kolektivne pogodbe, določen kvorum 50% zastopanega članstva ali v skrajni sili 40%, v sindikatih podpisnikih od članstva v vseh sindikatov, sploh ni jasno. Ustavno sodišče je že pred tremi leti ugotovilo, da so pogoji za veljavo kolektivne pogodbe za javni sektor neustavni. Zakonodajalcu je bila s strani Ustavnega sodišča naložena odprava neustavnosti v dvoletnem roku, ki pa je že potekel lani aprila, vendar odgovorni v smeri odprave neustavnosti niso storili še absolutno nič. Predhodni za plačni sistem odgovoren minister dr. Gregor Virant in zdajšnji minister za javno upravo Boris Koprivnikar se očitno ne vidita kot odgovorna za neustavno določanje plač javnim uslužbencem. Zaradi omenjene neustavnosti je predsednik Sindikata vojakov Slovenije sam spisal predlog zakona, ki je bil v Državni zbor po nujnem postopku za sprejem vložen preko poslanca. Predlog zakona je zagotavljal minimum ustavnosti, a je na seji matičnega odbora za sprejem zakona, odgovoren minister za plačni sistem dr. Gregor Virant zagovarjal še danes veljaven neustaven kvorum, katerega avtor je sam. Postopek v Državnem zboru se je na žalost končal ob predčasnih državnozborskih volitvah po odstopu takratne vlade Alenke Bratušek.
Druga anomalija plačnega sistema onemogoča sindikatom, tudi če so ti edini v posamezni dejavnosti, da v okviru pogajanj aktivno sodelujejo, saj je v sami kolektivni pogodbi določba, ki dovoljuje podajati predloge za urejanje pravic v kolektivni pogodbi le sindikatom, ki so reprezentativni v najmanj štirih dejavnostih. Določba je spisana z namenom, da se sindikatom iz posameznih dejavnosti onemogoči reševati problematiko dejavnosti, oziroma je to možno le ob predhodni uskladitvi zahtevanega z drugimi sindikati. Torej so prva ovira za posamezen sindikat pogajanja s sindikati drugih dejavnosti, preden lahko sindikat sploh spregovori z delodajalcem – vladno pogajalsko skupino.
Tretja anomalija, ki onemogoča sodelovanje posameznih sindikatov pa izhaja iz Zakona o kolektivnih pogodbah, katerega avtor je prav tako dr. Gregor Virant. Omenjen zakon določa formiranje pogajalskih skupin na delojemalski strani v primeru več sindikatov, kar je nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljeno svobodo sindikalnega delovanja. Brez te, na videz nepomembne določbe, tudi nepošten plačni sistem ne bi preživel tako dolgo. Posamezni sindikati se med pogajanji nikoli niso opredelili o pripadnosti posamezni pogajalski skupini in zat lahko med pogajanji govorijo, vendar njihovih predlogov in zahtev vladna stran ne rabi upoštevati, niti o njih razpravljati, saj ne predstavljajo štirih dejavnosti (kar je tudi teoretično nemogoče) in ker svojih specifičnih problemov v dejavnosti predhodno niso uskladili z drugimi sindikati znotraj pogajalske skupine. Sindikatom so nasprotni pogajalci drugi sindikati pred delodajalcem.
Kot da so vse naštete anomalije pisane na kožo sindikatom več številčnih poklicnih skupin in v praksi zadeva deluje odlično, saj imamo danes v več dejavnostih veljavnih več aneksov h KPJS, ki veljajo brez podpisa bilo katerega od sindikatov iz teh dejavnosti in ravno to je Ustavno sodišče označilo za neustavno. Plače so tako navidezno določene v socialnem dialogu, s kolektivno pogodbo, kot se to spodobi za demokratično družbo s pogodbenim konceptom delovnih razmerij, pa čeprav se večini javnih uslužbencev plače določajo enostransko.
Opisane zavestne in načrtne anomalije nepoštenega plačnega sistema javnega sektorja se ohranjajo z roko v roki z nekaj sindikati in omogočajo lagodno vodenje kompleksnega javnega sektorja na najbolj kočljivem področju plač 1/5 zaposlenih v Sloveniji. Javni uslužbenci pa so v veliki večini žrtve ohromelega sistema javnih uslužbencev, ki se je izoblikoval z leti in ga iz svoje orbite nič ne premakne.
Ustavno sodišče je že leta 2012 ugotovilo, da veljaven plačni sistem omogoča določanje plač celotnim dejavnostim s strani sindikatov, ki zastopajo zaposlene v neki drugi dejavnosti, ob tem, da Zakon o delovnih razmerjih – ZDR za večino elementov plač določa, da se le te določajo v kolektivnih pogodbah dejavnosti. V KPJS je vključenih najmanj 45 različnih dejavnosti in v vsaki od teh bi se po ZDR naj plače določale v samostojni kolektivni pogodbi dejavnosti. Lep primer pomešanih jabolk in hrušk v eni košari je več aneksov h KPJS, ki jih ni podpisal nobeden sindikat iz več dejavnostih. Z enim takšnih se je pričelo varčevanje v letu 2012 in je plače drastično znižal. Tega aneksa ni podpisalo več sindikatov, tudi edini za posamezno dejavnost, a v teh dejavnostih so se plače vseeno drastično znižale zaradi podpisa sindikatov iz drugih dejavnosti.
V Sloveniji tisti, ki bi morali slišati, ne slišijo niti priporočil razvitih držav katerih Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj - OECD je Sloveniji že leta 2011 priporočila dvotirni sistem pogajanja za plače v javnem sektorju. Vladni prostori počasi postajajo premajhni za vse sindikate javnega sektorja, ki se zaradi nemoči javnih uslužbencev in agonije v obstoječem sistemu prekomerno množijo. V javnem sektorju se bodo počasi vsi ukvarjali le še s plačami in tem, na kakšen način odpraviti premnoge nepravilnosti, ki bolijo iz dneva v dan in iz leta v leto… Nekateri sindikalisti se že lep čas šalijo, da bo vlada počasi lahko začela najemati stadion Stožice za pogajanja s sindikati javnega sektorja. Množenje sindikatov in nezadovoljstvo večine javnih uslužbencev se bo končalo, ko se bodo sindikati in vlada o plačnem sistemu zaželi pogovarjati odkrito in predvsem brez privilegiranja posameznih najštevilčnejših poklicnih skupin pred skupnim dobrim in predvsem manj številčnimi poklicnimi skupinami v socialnem dialogu.
Socialni dialog je namenjen določanju plač in ostalih pravic iz delovnega razmerja, ne more pa predstavljati krinke za nepoštene rešitve upravljanja družbe in javnega sektorja. Politika, voljeni predstavniki državljank in državljanov morajo upravljati družbo v skladu s pooblastilom, ki so ga prejeli z izvolitvijo na volitvah. Sindikati nimajo mandata za vodenje države, saj jim ga člani niso dali, temu primerno mora politika oz. politiki sami določati ključne rešitve plačnega sistema javnega sektorja in pri tem najpomembnejše, razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami, da ne bomo imeli več hiperprodukcije izobraženih mladih brez služb, ker je učiteljski sindikat najštevilčnejši in kot tak doseže vse želeno in potem izobražujemo na področjih kjer učitelje imamo namesto na področjih deficitarnih poklicev. Danes najštevilčnejše poklicne skupine dosežejo skoraj vse na račun ostalih nemočnih javnih uslužbencev zaradi nepoštenega plačnega sistema, ker vlada pri teh številčno najmočnejših poklicnih skupinah išče in dobiva podporo v tako imenovanem "socialnem dialogu", saj podpis sindikalistov iz nekaj najmočnejših dejavnosti (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo…KSJS) preglasi vse ostale dejavnosti. Druga nazorna skrajnost je v Slovenski vojski, kjer ob 110.000 brezposelnih ne morejo zaposliti niti sto od več sto potrebnih vojakov in vedno več jih zapušča njihove vrste. Zakaj? Ker ne morejo stavkati in jih vedno preglasijo drugi sindikati v opisano nepoštenem plačnem sistemu.
Kdo se bo lotil gordijskega vozla? G. Koprivnikar s njegovim pristopom ga zagotovo ne bo rešil in kot pri nas zadeve tečejo, bodo visoki državni uradniki še naprej lagodno obvladovali plačno maso iz udobnih foteljev z neustavnim zatiranjem najšibkejših poklicih skupin, katerim so odvzete pravice do določanja plač in poštenega plačila, pod njihove pogodbe pa se bo še naprej podpisoval nekdo drug.
Prihajajoča jesenska pogajanja ne gredo v smeri urejanja neustavnosti in nepravilnosti oz. popularno rečeno - anomalij, prej obratno, saj vlada predlaga črtanje kvoruma in pogajalski skupini sindikatov nimata nič proti. Kvorum je nekakšen obliž v zameno za pogoj o zastopanosti večine zaposlenih na področju veljave kolektivne pogodbe, ki velja za vse izven javnega sektorja in mora biti izpolnjen pred sprejetjem sklepa o razširjeni veljavi kolektivne pogodbe. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju daje Kolektivni pogodbi za javni sektor nekakšno vnaprejšnjo splošno veljavo z zakonom, še posebej brez kvoruma, še posebej brez kvoruma, ne glede na voljo podpisnikov. S črtanjem kvoruma, ki je že tako neustaven, bomo pahnjeni v situacijo, da se bo 160.000 javnim uslužbencem lahko zakonito določalo plačo s kolektivno pogodbo, ki bo veljavna ob podpisu le sindikata luške kapitanije s 27 člani, agonija nemočnih javnih uslužbencev pa se bo nadaljevala.
Gvido Novak
predsednik KSS
V današnjem Večeru, v rubriki Pogledi je objavljena krajša različica stališč Konfederacije slovenskih sindikatov o nepoštenem plačnem sistemu v katerem je uredništvo videlo tudi BOB DNEVA:
Skenogram članka v Pogledih Večera je dosegljiv v povezavi spodaj. Stališče konfederacije v celoti, pa je v nadaljevanju.
Pred jesenskimi pogajanji sindikatov javnega sektorja in vladne pogajalske skupine se ritualno ponavljajo grožnje obeh strani v medijih, čeprav je običajno izid pogajanj privilegiranim sindikalistom jasen že pred začetkom pogajanj. Z uvedbo, lahko bi rekli kar “Virantovega” enotnega plačnega sistema v letu 2008, se je pričela agonija mnogih javnih uslužbencev, ki se od takrat počutijo izigrane, prevarane in nemočne. Izvor vsega nepoštenega v odnosu države do svojih uslužbencev, izhaja iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki je uzakonil enotno kolektivno pogodbo za 160.000 zaposlenih. Vzrok nemoči javnih uslužbencev in večine sindikatov, ki zastopajo javne uslužbence, pa je nedvomno cel niz nepoštenih rešitev plačnega sistema javnih uslužbencev, ki jih bodo v nadaljevanju nazorno predstavljene.
Da bi nepoštena ureditev bila videti kolikor toliko poštena, se je uzakonil kvorum za veljavo kolektivne pogodbe, ki določa plače 160.000 delavcem. Kvorum, ki je pogruntavščina bivšega ministra za javno upravo dr. Gregorja Viranta, je nekakšno umetno zakonsko mašilo in bi naj bil primerljiv s pogoji za razglasitev razširjene veljave kolektivnih pogodb po Zakonu o kolektivnih pogodbah, ki ob podani zahtevi ministru za delo, sindikatov ali delodajalcev, ki zastopajo večino zaposlenih na področju veljave kolektivne pogodbe ministru nalaga, da razglasi razširjeno veljavo kolektivne pogodbe. Po sprejetem sklepu o razširjeni veljavi kolektivne pogodbe ta začne veljati za vse zaposlene na področju veljave kolektivne pogodbe, podobno kot zakon.
Prvo anomalijo plačnega sistema javnih uslužbencev predstavlja pogoj za izpolnitev kvoruma, ki ne temelji na zastopanosti vseh zaposlenih kot določa Zakon o kolektivnih pogodbah, ampak le članov posameznih sindikatov, podpisnikov kolektivne pogodbe. Zakon ne določa kako se sploh ugotovi 100% članstva vseh sindikatov, saj tisti sindikati, ki kolektivne pogodbe ne podpišejo niso dolžni ugotavljati števila članov. Kako je sploh možno ugotoviti izpolnjen pogoj za veljavo kolektivne pogodbe, določen kvorum 50% zastopanega članstva ali v skrajni sili 40%, v sindikatih podpisnikih od članstva v vseh sindikatov, sploh ni jasno. Ustavno sodišče je že pred tremi leti ugotovilo, da so pogoji za veljavo kolektivne pogodbe za javni sektor neustavni. Zakonodajalcu je bila s strani Ustavnega sodišča naložena odprava neustavnosti v dvoletnem roku, ki pa je že potekel lani aprila, vendar odgovorni v smeri odprave neustavnosti niso storili še absolutno nič. Predhodni za plačni sistem odgovoren minister dr. Gregor Virant in zdajšnji minister za javno upravo Boris Koprivnikar se očitno ne vidita kot odgovorna za neustavno določanje plač javnim uslužbencem. Zaradi omenjene neustavnosti je predsednik Sindikata vojakov Slovenije sam spisal predlog zakona, ki je bil v Državni zbor po nujnem postopku za sprejem vložen preko poslanca. Predlog zakona je zagotavljal minimum ustavnosti, a je na seji matičnega odbora za sprejem zakona, odgovoren minister za plačni sistem dr. Gregor Virant zagovarjal še danes veljaven neustaven kvorum, katerega avtor je sam. Postopek v Državnem zboru se je na žalost končal ob predčasnih državnozborskih volitvah po odstopu takratne vlade Alenke Bratušek.
Druga anomalija plačnega sistema onemogoča sindikatom, tudi če so ti edini v posamezni dejavnosti, da v okviru pogajanj aktivno sodelujejo, saj je v sami kolektivni pogodbi določba, ki dovoljuje podajati predloge za urejanje pravic v kolektivni pogodbi le sindikatom, ki so reprezentativni v najmanj štirih dejavnostih. Določba je spisana z namenom, da se sindikatom iz posameznih dejavnosti onemogoči reševati problematiko dejavnosti, oziroma je to možno le ob predhodni uskladitvi zahtevanega z drugimi sindikati. Torej so prva ovira za posamezen sindikat pogajanja s sindikati drugih dejavnosti, preden lahko sindikat sploh spregovori z delodajalcem – vladno pogajalsko skupino.
Tretja anomalija, ki onemogoča sodelovanje posameznih sindikatov pa izhaja iz Zakona o kolektivnih pogodbah, katerega avtor je prav tako dr. Gregor Virant. Omenjen zakon določa formiranje pogajalskih skupin na delojemalski strani v primeru več sindikatov, kar je nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljeno svobodo sindikalnega delovanja. Brez te, na videz nepomembne določbe, tudi nepošten plačni sistem ne bi preživel tako dolgo. Posamezni sindikati se med pogajanji nikoli niso opredelili o pripadnosti posamezni pogajalski skupini in zat lahko med pogajanji govorijo, vendar njihovih predlogov in zahtev vladna stran ne rabi upoštevati, niti o njih razpravljati, saj ne predstavljajo štirih dejavnosti (kar je tudi teoretično nemogoče) in ker svojih specifičnih problemov v dejavnosti predhodno niso uskladili z drugimi sindikati znotraj pogajalske skupine. Sindikatom so nasprotni pogajalci drugi sindikati pred delodajalcem.
Kot da so vse naštete anomalije pisane na kožo sindikatom več številčnih poklicnih skupin in v praksi zadeva deluje odlično, saj imamo danes v več dejavnostih veljavnih več aneksov h KPJS, ki veljajo brez podpisa bilo katerega od sindikatov iz teh dejavnosti in ravno to je Ustavno sodišče označilo za neustavno. Plače so tako navidezno določene v socialnem dialogu, s kolektivno pogodbo, kot se to spodobi za demokratično družbo s pogodbenim konceptom delovnih razmerij, pa čeprav se večini javnih uslužbencev plače določajo enostransko.
Opisane zavestne in načrtne anomalije nepoštenega plačnega sistema javnega sektorja se ohranjajo z roko v roki z nekaj sindikati in omogočajo lagodno vodenje kompleksnega javnega sektorja na najbolj kočljivem področju plač 1/5 zaposlenih v Sloveniji. Javni uslužbenci pa so v veliki večini žrtve ohromelega sistema javnih uslužbencev, ki se je izoblikoval z leti in ga iz svoje orbite nič ne premakne.
Ustavno sodišče je že leta 2012 ugotovilo, da veljaven plačni sistem omogoča določanje plač celotnim dejavnostim s strani sindikatov, ki zastopajo zaposlene v neki drugi dejavnosti, ob tem, da Zakon o delovnih razmerjih – ZDR za večino elementov plač določa, da se le te določajo v kolektivnih pogodbah dejavnosti. V KPJS je vključenih najmanj 45 različnih dejavnosti in v vsaki od teh bi se po ZDR naj plače določale v samostojni kolektivni pogodbi dejavnosti. Lep primer pomešanih jabolk in hrušk v eni košari je več aneksov h KPJS, ki jih ni podpisal nobeden sindikat iz več dejavnostih. Z enim takšnih se je pričelo varčevanje v letu 2012 in je plače drastično znižal. Tega aneksa ni podpisalo več sindikatov, tudi edini za posamezno dejavnost, a v teh dejavnostih so se plače vseeno drastično znižale zaradi podpisa sindikatov iz drugih dejavnosti.
V Sloveniji tisti, ki bi morali slišati, ne slišijo niti priporočil razvitih držav katerih Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj - OECD je Sloveniji že leta 2011 priporočila dvotirni sistem pogajanja za plače v javnem sektorju. Vladni prostori počasi postajajo premajhni za vse sindikate javnega sektorja, ki se zaradi nemoči javnih uslužbencev in agonije v obstoječem sistemu prekomerno množijo. V javnem sektorju se bodo počasi vsi ukvarjali le še s plačami in tem, na kakšen način odpraviti premnoge nepravilnosti, ki bolijo iz dneva v dan in iz leta v leto… Nekateri sindikalisti se že lep čas šalijo, da bo vlada počasi lahko začela najemati stadion Stožice za pogajanja s sindikati javnega sektorja. Množenje sindikatov in nezadovoljstvo večine javnih uslužbencev se bo končalo, ko se bodo sindikati in vlada o plačnem sistemu zaželi pogovarjati odkrito in predvsem brez privilegiranja posameznih najštevilčnejših poklicnih skupin pred skupnim dobrim in predvsem manj številčnimi poklicnimi skupinami v socialnem dialogu.
Socialni dialog je namenjen določanju plač in ostalih pravic iz delovnega razmerja, ne more pa predstavljati krinke za nepoštene rešitve upravljanja družbe in javnega sektorja. Politika, voljeni predstavniki državljank in državljanov morajo upravljati družbo v skladu s pooblastilom, ki so ga prejeli z izvolitvijo na volitvah. Sindikati nimajo mandata za vodenje države, saj jim ga člani niso dali, temu primerno mora politika oz. politiki sami določati ključne rešitve plačnega sistema javnega sektorja in pri tem najpomembnejše, razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami, da ne bomo imeli več hiperprodukcije izobraženih mladih brez služb, ker je učiteljski sindikat najštevilčnejši in kot tak doseže vse želeno in potem izobražujemo na področjih kjer učitelje imamo namesto na področjih deficitarnih poklicev. Danes najštevilčnejše poklicne skupine dosežejo skoraj vse na račun ostalih nemočnih javnih uslužbencev zaradi nepoštenega plačnega sistema, ker vlada pri teh številčno najmočnejših poklicnih skupinah išče in dobiva podporo v tako imenovanem "socialnem dialogu", saj podpis sindikalistov iz nekaj najmočnejših dejavnosti (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo…KSJS) preglasi vse ostale dejavnosti. Druga nazorna skrajnost je v Slovenski vojski, kjer ob 110.000 brezposelnih ne morejo zaposliti niti sto od več sto potrebnih vojakov in vedno več jih zapušča njihove vrste. Zakaj? Ker ne morejo stavkati in jih vedno preglasijo drugi sindikati v opisano nepoštenem plačnem sistemu.
Kdo se bo lotil gordijskega vozla? G. Koprivnikar s njegovim pristopom ga zagotovo ne bo rešil in kot pri nas zadeve tečejo, bodo visoki državni uradniki še naprej lagodno obvladovali plačno maso iz udobnih foteljev z neustavnim zatiranjem najšibkejših poklicih skupin, katerim so odvzete pravice do določanja plač in poštenega plačila, pod njihove pogodbe pa se bo še naprej podpisoval nekdo drug.
Prihajajoča jesenska pogajanja ne gredo v smeri urejanja neustavnosti in nepravilnosti oz. popularno rečeno - anomalij, prej obratno, saj vlada predlaga črtanje kvoruma in pogajalski skupini sindikatov nimata nič proti. Kvorum je nekakšen obliž v zameno za pogoj o zastopanosti večine zaposlenih na področju veljave kolektivne pogodbe, ki velja za vse izven javnega sektorja in mora biti izpolnjen pred sprejetjem sklepa o razširjeni veljavi kolektivne pogodbe. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju daje Kolektivni pogodbi za javni sektor nekakšno vnaprejšnjo splošno veljavo z zakonom, še posebej brez kvoruma, še posebej brez kvoruma, ne glede na voljo podpisnikov. S črtanjem kvoruma, ki je že tako neustaven, bomo pahnjeni v situacijo, da se bo 160.000 javnim uslužbencem lahko zakonito določalo plačo s kolektivno pogodbo, ki bo veljavna ob podpisu le sindikata luške kapitanije s 27 člani, agonija nemočnih javnih uslužbencev pa se bo nadaljevala.
Gvido Novak
predsednik KSS